Skoz’ je nek’ stres.

(Kortizol + serotonin + mikrobiota + vagusni živec)

Klinična praksa človeka ne obravnava celostno. Simptome pogostokrat vidi kot bolezenske znake, kar neizogibno vodi do tega, da do dejanske ozdravitve nikoli ne pride. Hormone lahko uravnotežimo z odstranjevanjem vzrokov in utrjevanjem pravilnih kemičnih reakcij v telesu. Sedaj ko to vemo, se preprosto lotimo dela. Zavihajmo rokave, vzemimo knjige v roke, uporabimo svoje znanje in prevzemimo odgovornost za svoje počutje.

Ja, ni lahko. Ampak deluje.

Bi se radi počutili bolje? Potem ste si odgovorili. Berite dalje.

Psihonevroendokrinoimunski sistem je novi izraz sodobne medicine, pomeni pa skupno delovanje hormonskega sistema, možganov in imunskega sistema. Pacient ne dobi zdravila, ki ga mora vzeti trikrat dnevno in čaka na izboljšanje, ampak mu pojasnijo vzrok njegove bolezni in ga usmerijo k spremembam, ki jih mora narediti v življenju. Predvsem pa k hormonski terapiji.

Hormon kortizol ima višjo, metafizično raven – je komunikacija med mislimi in telesom. Večina današnjih bolezni je posledica neuravnovešenega kortizola. Konvencionalna medicina pozna le dvoje: popolno pomanjkanje kortizola in hiperprodukcijo kortizola. Ostala stanja, ki so »nekje vmes« ter za medicino očitno niso pomembna, neverjetno vplivajo na naše počutje. V tej sivi coni se nahaja veliko ljudi. Trpijo, vsak na svoj način. Mnogi sprejmejo slabo telesno počutje, pomanjkanje energije in radosti v življenju ter izginotje lastnega duha kot samoumeven proces staranja, zrele dobe, vsakodnevnih skrbi, kot »davek življenja«. Pa ni treba, da je tako. Lahko si pomagamo!

Največ kortizola se izloči v jutranjih urah, ko je telo najbolj pripravljeno na aktivnosti, popoldne in zvečer se raven kortizola postopoma niža, po dvajseti uri pa drastično pade. To pomeni, da bi morali vstajati ob šesti uri zjutraj, najbolj dinamične in zahtevne aktivnosti opraviti dopoldne ter do večera zaključiti z vsemi fizičnimi in mentalnimi aktivnostmi, da smo po dvajseti uri pripravljeni na sproščanje in regeneracijo.

Takšen odnos do življenjskega ritma je za mnoge neizvedljiv, bodisi zaradi dolgoletnih navad ali dinamike njihovega poklica, majhnih otrok in drugih težav, vendar pa je to vsekakor edini pravilen način, ki nam ga narekuje naše lastno telo. Izčrpanost nadledvičnih žlez danes poznamo kot izgorelost in je pogosta »bolezen« sodobnega človeka. Epidemija urbanih centrov, kjer človek ne spoštuje naravnih zakonov svoje lastne biologije.

Skrivnost premagovanja teh pasti je kakovostno življenje in razvijanje lastne odpornosti na stres. Uravnotežiti moramo počitek, spanec, fizično aktivnost, prehrano, predvsem pa naš odziv na stres.

Pa zares vemo, kaj pomeni zdrav življenjski slog? Ali sploh znamo počivati? Ob kateri uri in na kakšen način se odpravimo spat? Kaj pa naša »zdrava prehrana« in »občasne pregrehe«?

Kaj nam sploh pomenijo te besedne zveze?

Dobra, uravnotežena črevesna flora ima močan vpliv na delovanje naših možganov, na naše odzive in vedenje. Velja tudi obratno – emocionalni stres vpliva na presnovne funkcije, to je znano že dolgo. Zakaj se potem še vedno borimo s slabim počutjem, zakaj posegamo po nekakovostni hrani ali tabletah za pomoč pri zgagi? Zakaj prevečkrat tolažbo poiščemo v čustvenem prenajedanju ali opoju alkohola, namesto da bi preprosto poskrbeli za svojo mikrobioto?

Prehranski režim je eden od najbolj pomembnih spreminjajočih se faktorjev na osi mikrobiota – prebava – možgani. Komunikacijska pot med mikrobioto in možgani potuje skozi vagusni živec, imunski sistem, črevesno hormonsko signalizacijo, presnovo triptofana in presnovo kratkoverižnih maščobnih kislin. Raziskave kažejo na pomembnost skrbi za črevesno floro in mikrobioto že v zgodnjem otroštvu, prek dojenja, izpostavljenosti stresu in vplivom okolja ter njihovo sinergijsko delovanje z lastno genetsko podlago. Vse našteto dolgoročno vpliva na spremembe v vedenju in na naše psihofizično stanje.

Kaj je sploh mikrobiota?

Mikrobiota pomeni populacijo vseh mikroorganizmov v človeškem telesu (bakterije, virusi, glive, praživali, arheje). Z določanjem mesta nahajanja v človeškem organizmu, se definira vrsta mikrobiote, npr. črevesna mikrobiota. Določene vrste mikroorganizmov izdelujejo nevrotransmiterje (npr. dopamin in serotonin), s katerimi komunicirajo nevroni oz. živčne celice, ne le v možganih, temveč tudi v živčnem sistemu črevesja. Zaradi zgoraj omenjenih funkcij črevesne mikrobiote znanstveniki menijo, da je črevesna mikrobiota pravzaprav organ.

Kadar pride do stanjšanja črevesne sluznice, se pojavijo vnetja na črevesni steni in motnje v delovanju mehanizma, ki v krvni obrok prepušča hranila in preprečuje prehajanje nevarnih snovi v krvni obtok (t.j. presnovni ostanki, patogeni, toksini, ipd.). To stanje v praksi poznamo pod splošno uporabljenim imenom: sindrom prepustnega črevesja (leaky gut). Povišana prepustnost črevesne stene je pogost simptom v prvi fazi številnih kroničnih bolezni.

Naslednja postaja na našem potovanju je vagusni živec.

Vagusni živec je deseti, najdaljši in najkompleksnejši možganski živec. Pravijo mu srce živčnega sistema. Poleg tega je konkreten fizični prikaz povezave telesa in uma ter predstavlja vez med možgani in črevesjem (gut-brain connection). Vagusni živec je odgovoren za optimalno delovanje srca, pljuč, želodca in črevesja ter drugih organov. Stimulira imunski sistem, vpliva na boljši spomin in druge kognitivne sposobnosti, zmanjša bolečine, depresijo in žalost. Pri čustvovanju ima vagus izjemno zanimivo funkcijo. Ko se sprostita kortizol in adrenalin je vagus tisti, ki sporoča telesu naj se umiri (sprosti nevrotransmitorje: oksitocin, prolaktin). Te naloge ne more opraviti, kadar ne deluje optimalno!

Kako lahko okrepimo tonus vagusnega živca?

Izvajanje aktivnosti, ki nas umirjajo: joga, petje, dihalne vaje, dobrodelnost, povezovanje z ljudmi, s katerimi se dobro počutimo, krepitev občutka hvaležnosti, občutka pripadnosti, čuječnost, ljubeznivost, prijaznost. Vse našteto krepi aktivacijo parasimpatičnega živčnega sistema.

Fight or flight – pračloveški impulz v stresnih situacijah sproža hormonski naval, ki nam v stresnem trenutku sproži naše obrambne mehanizme. Kaj se zgodi, če ta mehanizem sprožamo kontinuirano? Vsak dan? Večkrat na dan? Vsak dan, večkrat na dan, 10 let?

Kaj to pomeni za naše telo? Sploh znamo živeti brez nenehnega občutka, da smo v boju? Ali to pomeni, da se neprestano vozimo v prvi prestavi, 100 km na uro?

Naše telo postane odvisno od občutka boja, nadzora, urejanja, prekomerne aktivnosti in tako neprestano drvimo v prvi prestavi 100 km na uro. Kaj se zgodi? Sploh se ne zavedamo več. To smo mi. In se nam zdi normalno. Ko si na avtopilotu, ko si programiran, tega ne prepoznaš več.

S prekomerno količino možganske aktivnosti nismo sposobni več pogledati vase, preveriti, kako se počutimo, kaj nam ustreza, kako se odzivamo na dražljaje. Nam je to, kar jemo, sploh všeč? Nam je družba, v kateri smo, ljuba? Ne izhajamo več iz sebe, niti nismo ustvarjalni. Takrat sploh ne vemo, kdo smo. Takrat samo analiziramo, prekomerno razmišljamo in kritiziramo.

Pomembno je, da umirimo svoje možgane in upočasnimo njihovo delovanje. Nujno je, da se spet začutimo. Takrat vstopimo v ozek prostor, kjer je priložnost za »pobeg«. Tu raste naša imunost. To je čarobno orodje za »samopomoč,« ki ga vsak nosi v sebi. Ozdravitev se ne more zgoditi samo na fizični ravni, v naših telesih, zgoditi se mora tudi na psihični in seveda na energetski ravni. Razumeti moramo, kaj vse nas sestavlja, da lahko popravimo vse sestavne elemente.

Kdaj pa pride na vrsto sreča?

Serotonin se proizvaja v našem črevesju, zato VEDNO ZAČNIMO SVOJE ZDRAVLJENJE S ČREVESJEM. Dokler črevesje hraniš s smetmi, bo smeti tudi proizvajalo.

(Vrni se na začetek besedila in ponovno preberi del o mikrobioti).

Serotonin ne obstaja kot hranilo; hrana vsebuje sestavino, iz katere telo proizvaja serotonin – to je aminokislina triptofan. Če imate nizek nivo serotonina, potrebujete vitamini iz skupine B. Poleg tega pa je za proizvodnjo serotonina potreben še magnezij. Za proizvodnjo serotonina so nujne tudi maščobe – omega 3 maščobna kislina je ključ do proizvodnje hormona zadovoljstva. Nivo serotonina v svojem telesu povišate tudi s fizično aktivnostjo. Že zmerna 20- minutna dnevna fizična aktivnost poveča proizvodnjo serotonina – pa naj bo to sprehod, lahkoten tek, ples ali plavanje. Če pa je fizična aktivnost podkrepljena še z dobrim spancem, se vam bo avtomatično povečalo izločanje serotonina. Prav nasprotno povzročata nespečnost in pomanjkanje gibanja – zmanjšanje serotonina in pojav depresije. Svež zrak pomaga do dobrega spanca, dovolj spanja pa vodi v proizvajanje serotonina.

Serotonin se sintetizira iz esencialne aminokisline, imenovane L-triptofan. Triptofan je razmeroma lahko dosegljiv v hrani, vendar tudi močno občutljiv, npr. na želodčno kislino in stres. Živila, ki so bogata z beljakovinami, železom, riboflavinom in vitaminom B6, običajno vsebujejo tudi večjo količino triptofana. Na žalost nivoja serotonina v telesu ne moremo preprosto dvigniti s povečanim uživanjem živil s triptofanom, saj uspešna absorpcija triptofana v možgane ni mogoča brez součinkovanja drugih aminokislin.

Serotonin se namreč pretvarja v melatonin (hormon spanca, močan antioksidant), ki povzroča zaspanost in skrbi za znižanje telesne temperature med spanjem. Njegovo nastajanje zavira svetloba, zato se ga največ tvori v sredini noči, proti jutru pa njegovo izločanje in koncentracija v krvi postopoma padata. Količina serotonina, ki ga dobimo preko dneva, vpliva na nastajanje melatonina ponoči. Ker serotonin nastaja pri dnevni svetlobi, se priporoča, da dnevno preživimo vsaj pol ure na sončni svetlobi, ponoči pa spimo v popolni temi, da bo iz serotonina nastalo kar največ melatonina.

Končno smo prišli iz tega neskončnega labirinta. Kaj sedaj? Kje začeti?

Prevzemite odgovornost za svoje zdravje in se lotite zdravljenja svojega črevesja. Črevesje potrebuje pomoč, saj je utrujeno je od vseh nepredelanih čustev, od vseh zamer in strahov, ki jih požiramo, tlačimo vanj, pa tudi od vseh pesticidov in strupov, ki jih zaužijemo z industrijsko predelano hrano. Potem umaknite daleč stran vse previsoke kriterije ki si jih običajno postavimo sami. Ne krivite se za nič. Ničesar nismo krivi, samo živimo. Najbolje, kot znamo.

Bolezen ali bolečina sta vedno del naših življenj, nihče ne živi brez tega. Toda trpljenje si izberemo sami. Biti moramo močnejši od sebe in svojih naučenih in privzgojenih vzorcev. Sprejeti bolečino in v sebi poiskati način, kako jo premagati, da ne postane trpljenje. Ne bojte se spreminjati starih vzorcev in navad, nič slabega se vam ne more zgoditi. Ne bojte se novega. Ali nismo že tolikokrat rekli, da slabše ne more biti?! Zakaj se potem oklepamo starega, če je že tako nadležno?

Samo zagrabite priložnost, dokler jo še imate, in bodite hvaležni, da ste jo dobili.

Kako pa vi doživljate opisani “fight & flight” boj? Ste tudi vi neprestano v ringu?

Tudi sami večkrat rečete: »V redu sem, ampak skoz’ je nek stres.«

Viri informacij:

https://link.springer.com/article/10.1007/s00284-020-02289-5

Lana Perkins https://www.storeboard.com/blogs/health/the-benefits-of-probiotics-for-anxiety-and-mood-disorders-/873570

https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S1021949819300158

Richa Sharma, Deesha Gupta, Rekha Mehrotra, Payal Mago: Current Microbiology vol. 78, pages 449 – 463 (2021)

Dr. Sanja Toljan: Čudežna moč hormonov

Jane A. Foster, Linda Rinaman, John F. Cryan: Stress & the gut – brain axis: Regulation by the microbiome