Ko nisem zmogla ničesar več
Novembra 2018 sem izčrpana padla v posteljo. Nisem bila presenečena. Razloge za ta padec sem vztrajno kopičila zadnjih 5 let. Ali 10 let? Ali morda celo življenje? Kaj je bil vzrok, kaj posledica? To vprašanje si zastavlja mnogo obolelih z AI (avtoimunsko) boleznijo. Ne glede na to, zakaj sem obležala, sem v tem obdobju težko vozila avto, težko prenašala svoja dva otroka, težko sploh vstala iz postelje. Na službo niti pomislila nisem, še manj na svoj odnos z možem. Ničesar nisem zmogla.
(Ženske) večinoma mislimo, da smo za vse same krive
Zjutraj, ko sem vstala, sem najprej občutila slabost. Šlo mi je na bruhanje. Bolelo me je celo telo, od vratu do zapestij, hrbet, stegna, kolki, gležnji – vse. Moji sklepi so bili kot iz gume, nisem mogla dvigniti niti dveh litrov mleka. Komaj sem dihala, počutila sem se, kot da po mojih žilah namesto krvi teče strup. Srce mi je močno razbijalo, bila sem vsa zatečena, nisem mogla zbrati svojih misli, kar naprej mi je šlo na jok.
Če pravilno postaviš vprašanje, dobiš odgovor
Moj spomin je bil čisto luknjičast. Nisem mogla priklicati niti tega, kaj sem prejšnji dan jedla, kje smo bili na dopustu preteklo poletje, pozabljala sem imena ljudi iz svojega življenja. Marsikateri dogodek preteklih desetih let sem preprosto pozabila. V moji glavi je bila megla, v mojem srcu pa žalost in izčrpanost. Počutila sem se, kot da imam 90 let in štejem svoje zadnje dneve.
Moje stanje me je oviralo na vsakem koraku. Niti toliko moči nisem premogla, da bi se lahko povzpela v tretje nadstropje šolske stavbe, do otrokovega razreda. Stara sem bila 38 let. V zadnjih petih letih sem pridobila dodatnih 25 kg telesne teže.
Sebe sem krivila za vse, kar se mi je dogajalo. Krivda me je najedala od znotraj. Vendar se, ne glede na svoje obupno stanje, nisem vdala. V sebi sem našla toliko moči, da sem raziskovala svoje simptome – v knjigah iz knjižnice in člankih na spletu. Imela sem srečo, da so se stvari odvijale precej hitro. Pravijo, da če pravilno postaviš vprašanje, dobiš odgovor.
Prvič v 38 letih sem bila prisiljena ne skrbeti za druge, temveč sebe postaviti na prvo mesto. Brala sem, spala, jedla in dihala. Dovolila sem si reči, da ne zmorem več. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem izluščila, česa ne zmorem in česa mi ni treba več početi. Zdravniki so nad menoj dvignili roke, mi predpisali antidepresive in rekli, naj hodim na sprehode v naravo.
Kateri trenutek je odločilni da narediš tako težko spremembo?
Tisti, ko si na dnu.
Svojo pot ozdravljenja sem vodila sama. Verjela sem sebi, svojem instinktu, na poti so me pa vodili določeni ljudje, ki so mi pomagali, da sem svojo pot lažje naravnala v pravo smer. Postala sem sam svoj poskusni zajček, ki je postopoma odkrival svet mineralov, vitaminov, se naučil branja krvnih izvidov, opazovanja svojega telesa, počutja in sprememb. Če sem prespala vso noč brez napadov panike in povišanega srčnega utripa, sem vedela, da me čaka čudovit dan.
Niso pa jutra vedno takšna. Vsako jutro odprem oči in opazujem, kako sem. Naredim check-up. Če je srčni utrip normalen, če nimam občutka slabosti in tesnobe, res postanem hvaležena za vsak dan posebej. Ker sem tukaj, ker sem živa, ker se počutim dobro. Resnica je, ko pravijo: če daš sebi, življenje da tebi. Korak za korakom sem preizkušala svoje telo, njegove odzive na hrano, vitamine, gibanje, spanje, meditacijo, jogo, bioresonanco, reiki, šamanske obrede, vse po vrsti…
Vsaka stvar mi je nekaj dala, nekatere več, druge manj. Vsak moj poskus pa me je peljal, kamor je bilo treba: do opazovanja in spoznavanja sebe. Bolj ko sem iskala rešitve, kako izboljšati svoje fizično stanje, več ozadja bolezenskih znakov sem nevede razkrivala. Sestavljanka vzrokov, zakaj se je bolezen sploh pojavila, je začela dobivati smisel.
Ne morem reči, da sem si bolezen priklicala sama, z življenjskim slogom ali poklicem, ki sem ga opravljala. To je zelo plehek in površen izgovor. Bolezen je namreč prišla z namenom, da se soočim s sabo, s svojim otroštvom, svojimi izkušnjami, z odnosi okrog mene in s smislom svojega obstoja. Prisilila me je dnevno voditi evidence svojega počutja, se pozorno opazovati, kaj vse vpliva na moje telo in moje počutje ter predvsem, kako se na življenje odzivam. Tu je bil ključ mojega ozdravljenja. Spremenila sem vse. Trdo sem delala na novi življenjski rutini. Vsak nov dan je bil uspeh, mala zmaga zame. Spremenila sem svoje odzive na okolje, občutke do sebe in drugih ljudi. Posledično so se spremenili tudi moji hormoni oziroma moje počutje.
Če si zmožen vzljubiti sebe, z vsemi sencami, ki jih nosiš v sebi, z vsemi oblaki krivde nad sabo, če si to zmožen – potem zmoreš vse. Takrat se zgodi ozdravitev. Hashimoto zame ni kazen, ni posledica, je del moje poti spoznavanja sebe.
Pomembna opomba: Informacije in razmišljanja na tej spletni strani, v avdio posnetkih, ter na individualnih in skupinskih srečanjih odsevajo zgolj mnenje avtorice in jih zato ne bi smeli obravnavati kot kakršno vrsto terapije, svetovanja, dajanja napotkov, diagnoze il/ali zdravljenja. Avtoričin namen je posredovati informacije splošne narave, ki bodo bralcu pomagale pri njegovi poti do čustvene in duhovne blaginje. V primeru uporabe katere koli izmed podanih informacij, avtorica ne prevzema nikakršne odgovornosti za vaša dejanja. Vse zadeve v zvezi z vašim telesnim ali psihičnim zdravjem terjajo zdravstven nadzor. Avtorica ni dolžna ali odgovorna za morebitno izgubo ali škodo, ki naj bi izvirala iz katerih koli informacij oziroma predlogov, podanih od strani avtorice.